Tinea pedis (atletsko stopalo, mikoza stopala)
Povzročitelja sta predvsem T. rubrum in T. mentagrophytes – var. interdigitale. Tudi zoofilni dermatofiti so lahko vzrok sporadične okužbe. Tinea pedis je ena od najpogostejših glivičnih okužb. V splošni populaciji naj bi bila obolevnost približno 20 %, v posameznih skupinah prebivalcev (športniki, rudarji) pa je lahko večja. Vir okužbe so najpogosteje ljudje z glivično okužbo stopal, ki odlagajo spore gliv v skupnih umivalnicah, kopališčih, zdraviliščih ali športnih objektih. Spore ostanejo infektivne še več mesecev. Okužbo pogojuje maceracija kože medprstnih prostorov. Obolevajo predvsem ljudje v srednjem življenjskem obdobju, moški pogosteje. Več let trajajoči glivični okužbi stopal se pridruži tudi onihomikoza. Pogost stimptom je srbenje. Razlikujemo interdigitalno, dihidroziformno, skvamozno-hiperkeratotično in eritemoskvamozno obliko. Intedigitalna okužba je najpogostejša, navadno se začne v tretjem in četrtem medprstnem prostoru z luščenjem kože. Pri dihidroziformni obliki se na podplatu ali prstih nog primarno pojavijo srbeče vezikule na pordeli koži, vezikule so sprva bistre, kasneje vsebina pomotni in daje vtis pustul. Ko se osušijo in počijo, sledi luščenje. V poletnih mesecih se okužba ponavadi poslabša. Dishidroziformno tineo stopal največkrat povzroča T. mentagrophytes – var. intedigitale. Skvamozno-hiperkeratotična oblika je redka, kronična in rezistentna na zdravljenje. Na podplatu, peti in robovih stopal je koža pordela in prekrita z debelim slojem lusk, lahko v celoti ali s keratotičnimi žarišči. Včasih se pridružijo boleče ragade in bakterijska okužba. Eritematoskvamozna oblika se pojavlja na hrbtišču stopal kot eritematozno žarišče z luščenjem in se ne razlikuje od žarišč pri tinei corporis.
Literatura:
1. Kožne in spolne bolezni. Aleksej Kansky in sodelavci. Ljubljana: Združenje slovenskih dermatovenerologov, 2002.
2. Zbornik predavanj, Dermatološki dnevi; Strokovno izpopolnjevanje iz dermatologije z mednarodno udeležbo. Maribor, 2003.