Krvavitve iz zgornjih prebavil
- Med krvavitve iz zgornjih prebavil (85–90 %) štejemo krvavitve iz žrela, požiralnika, želodca in dvanajstnika. V 90 % sta vzrok krvavitve erozivni gastritis in peptična razjeda. Preostali vzroki so varice želodca in požiralnika, poškodbe, benigni in maligni tumorji, refluksni ezofagitis pri hiatusni kili in angiodisplazije.
- V anamnezi nas zanimajo prejšnje bolezni (peptična razjeda, ciroza jeter, hiatusna hernija), disfagične težave, izguba teže, pitje alkoholnih pijač ter jemanje antirevmatikov. Pomembno je ugotoviti začetek krvavitve ter njen obseg. Gre za bruhanje krvi (hematemeza) in odvajanje črno obarvanega smolastega blata (melena). Odvajanje sveže krvi (hemohezija) pri krvavitvah iz zgornjih prebavil nastane le pri hitrem prehodu (pasaži) krvi, sicer je pogostejša pri krvavitvah iz širokega črevesa.
- Pri pregledu bolnika smo pozorni na znake hemoragičnega šoka, anemijo, zlatenico, znake portalne hipertenzije, povečanih jeter in vranice ter bolezenske zatrdline v trebuhu. Opravimo tudi digitalno preiskavo rektuma.
- Laboratorijski testi (krvna slika, biokemične preiskave) nam koristijo pri ugotavljanju razvoja in obsežnosti krvavitve. Danes ima v diagnostiki krvavitve iz prebavil ključno mesto endoskopska preiskava. To je pri krvavitvah iz zgornjih prebavil ezofagogastroduodenoskopija. Od rentgenskih preiskav nam v nejasnih primerih zelo pomaga selektivna arteriografija.
- Bolniku, ki krvavi, nastavimo infuzijo, določimo krvno skupino in rezerviramo kri. V stanju šoka nastavimo centralni venski kateter, bolnika po potrebi intubiramo in nadaljujemo s kontrolo vitalnih funkcij. Istočasno opravimo orientacijske diagnostične preiskave. Pred nujno endoskopijo stabiliziramo bolnikov krvni obtok in izperemo želodec s hladno fiziološko raztopino.
- Pri krvavitvi iz varic je smiselna nastavitev Sengstaken-Blakemorove sonde, če je endoskopska hemostaza z elektrokoagulacijo neuspešna. Do 80 % krvavitev iz zgornjih prebavil preneha po konzervativnih ukrepih.
- Pri peptični razjedi poskus endoskopske hemostaze (sklerozacija, elektrokoagulacija ali fotokoagulacija)
- Pri erozivnem gastritisu poskus endoskopske hemostaze, spiranje želodca s hladno vodo, fiziološko raztopino ali rahlo hipertonično raztopino NaCl z dodatki hemostiptikov in antacidov, antagonisti receptorjev H2 (cimetidin, ranitidin, famotidin) ali zaviralci protonske črpalke (omeprazol)
- Če konzervativni ukrepi niso uspešni in če je krvavitev močna ali se ponavlja (arterijska krvavitev, ki zahteva za stabilizacijo stanja krvnega obtoka več kot 1 l krvi v 24 urah), se odločamo za operacijo. Pri starejših bolnikih je konzervativno zdravljenje manj uspešno, zato se za operacijo odločamo prej. V večini centrov se za operacijsko hemostazo pri endoskopsko ugotovljeni brizgajoči krvavitvi iz večje arterije odločajo takoj.
- Vrsta kirurškega posega je odvisna od vzroka krvavitve
- Pri erozivnem gastritisu opravimo resekcijo želodca ali totalno gastrektomijo.
- Kronični želodčni ulkus zahteva parcialno gastrektomijo.
- Pri kroničnem ulkusu na dvanajstniku opravimo hemostatski šiv na mestu krvavitve in dodatno resekcijo želodca.
- Če sklerozacija krvavečih varic ezofagusa ni uspešna, opravimo transsekcijo spodnjega dela ezofagusa z mehanskim spajalnikom (stapler).
- Najbolj uspešno je op zdravljenje krvavitev iz želodca in dvanajstnika v prvih 36 urah po začetku krvavitve
- Indikacije za operacijo:
- vzrok krvavitve (razjeda, varice, tumor)
- jakost krvavitve (količina porabljene krvi za transfuzijo v 24 urah)
- aktivnost krvavitve (arterijska – Forrest 1a, ponavljajoča se krvavitev, krvavitev iz tumorja)
- starost bolnika (starost nad 60 let močno poslabšuje prognozo, zato se pri starejših bolnikih hitreje odločimo za operacijsko hemostazo)