Odkrivanje -diagnostika glivic

Nativni mikroskopski pregled kužnine in kultivacija na gojišču sta temeljna za diagnostiko glivičnih okužb kože. Pri glivičnih kožnih boleznih pregledujemo kožne luske, lase, dlake, nohte in brise sluznic, pri nekaterih pa opravimo tudi mikološki pregled blata in urina. Za zanesljivost mikološkega izvida je odločilen pravlilen odvzem kužnine. Kužnino odvzamemo z roba žarišča, kjer so vitalne glive. Površino kože ostrgamo s skalpelom oz. s pinceto odvzamemo kožne luske, dlake ali lase. Pri nohtih moramo postrgati podnohtje na meji med zdravim in bolnim področjem nohta. Predhodno zdravljenje z antimikotiki ali drugimi lokalnimi zdravili zmanjšuje zanesljivost mikološkega izvida.

Za nativni pregled (neobarvan preparat, imenovan tudi KOH-preparat) kožne ostružke nanesemo na objektno stekelce, dodamo kapljico 10 % kalijevega hidroksida, pokrijemo s krovnim  stekelcem in mikroskopiramo. KOH zmehča in zbistri keratin in glivični elementi postanejo bolje vidni. Zbistritev pospešimo s segrevanjem preparata nad plamenom. Pri okužbah z dermatofiti in plesnimi vidimo posamezne hife ali preplet hif (micelij), včasih skupke spor. Pri okužbah s kvasovkami najdemo spore, včasih tudi brstiče ali psevdomicelij (razporeditev spor v hifam podobne strukture). Nativni pregled je hiter in preprost, a žal ni dovolj občutljiv. Iz oblike micelija in spor ne moremo sklepati na vrsto glive. Hife lahko dokažemo s specialnimi barvili, npr. Parkerjevim modrilom, ki povečajo kontrast med glivami in kožnimi celicami. Občutljivost izvida nativnega preparata lahko povečamo s fluorescentnimi barvili, ki specifično obarvajo polisaharide v glivični celični steni. S fluorescentnim mikroskopom so glivični elementi bolje vidni.

Povzročitelja identificiramo z gojitvijo kužnine na gojišču (kultura). Za diagnostiko večine gliv uporabljamo Sabouraudov agar, kateremu dodamo širokospektralni antibiotik (prepreči rast bakterij) in cikloheksimid (prepreči rast večine plesni). Dermatofite diagnosticiramo po makroskopskih značilnostih kulture (videz kulture, hitrost rasti, pigmentiranost) in mikroskopskih posebnostih (navtočnosti mikrokonidijev in makrokonidijev, klamidospor, po obliki hif in nekaterih drugih značilnostih). Kvasovke diagnosticiramo še z drugimi postopki (na specialnih gojiščih in z biokemičnimi testi – asimilacija različnih sladkorjev). In vitro lahko testiramo občutljivost kvasovk za različne antimikotike (antimikogram).

Pregled z Woodovo svetilko: Woodova svetilka je ultravijolična svetilka s steklenim filtrom, ki prepušča le  UV-svetlovo z valovno dolžino več kot 365 nm. Nekatere glive lahko absorbirajo dolgovalovno UV svetlobo in jo odsevajo kot vidno fluorescenco. Okužena žarišča pregledujemo s svetilko v zatemnjenem prostoru. Pri okužbah z M. canis, M. audouinii in T. schoenleinii žarišča fluorescirajo briljantno zeleno. Področja kože, ki so okužena s kvasovkami Malassezia spec., fluorescirajo rumenkasto rdeče.

Histološka diagnostika – le v nejasnih primerih, pri globokih okužbah kože, kronično potekajočih dermatitisih dlani in stopal in nepojasnjenih boleznih nohtov. S PAS barvanjem se polisaharidi celične stene obarvajo vijolično rdeče, vendar diferenciacija gliv na ta način ni možna.

V diagnostiki glivičnih okužb kože seroloških testov ne uporabljamo, ker titer protiteles ni zanesljiv, uporabljamo jih le pri nekaterih sistemskih mikozah.

Literatura:

1.    Kožne in spolne bolezni. Aleksej Kansky in sodelavci. Ljubljana: Združenje slovenskih dermatovenerologov, 2002.
2.    Zbornik predavanj, Dermatološki dnevi; Strokovno izpopolnjevanje iz dermatologije z mednarodno udeležbo. Maribor, 2003.