Namenjena je predvsem ugotavljanju raka na dojki, in sicer začetnih, klinično še nezaznavnih oblik. Je najbolj občutljiva metoda tovrstne diagnostike in je danes ne moremo nadomestiti z nobeno drugo metodo. Skupaj s kliničnim pregledom tvori komplementarni sklop. Njena zanesljivost je preko 90%.

Kdaj izvajamo mamografijo?

Dojko slikamo med 10. in 16. dnevom menstruacijskega ciklusa, ženskam po menopavzi pa opravimo preiskavo kadarkoli. Pri mladih ženskah (pod 35. letom starosti) preiskava ni uspešna zaradi goste sence žleznega tkiva dojke na mamogramu. Žlezno tkivo je enake gostote kot eventuelno prisoten rak dojke; slednjega lahko pri tej starosti spoznamo le ob prisotnosti kalcinacij v rakastem tkivu. Kasneje, ko se žlezno tkivo nadomešča z maščobnim, postane rak na mamogramih dobro viden.

Kako slikamo dojko?

Dojko slikamo klasično v dveh projekcijah (kraniokavdalna, mediolateralna). Dojka je stisnjena med kaseto in kompresorij. Slikanje lahko opravimo, ko ženska sedi ali stoji.

RTG film za mamografijo je debelejši od navadnega RTG filma, saj vsebuje več srebra. Vstavljen je v posebno kaseto, opremljeno z ekranom, ki pod vplivom RTG žarkov oddajajo vidno svetlobo. Ta osvetli ekranu prilegajoči se film. Zato dozo RTG žarkov, ki so potrebni za nastanek slike, močno zmanjšamo. Povprečna žlezna doza na dojko ne sme presegati 7 mGy za obe projekciji. Na mamogramu moramo ločiti tkivne detajle od 3 mm naprej, mikrokalcinacije pa že od 0,2 mm naprej.

V primeru pojava spontanega izcedka iz dojke (mlečen, serozen, gnojen, krvav) opravimo kontrastno slikanje mlečnih vodov dojke Preko tanke kanile uvedemo v mlečno izvodilo vodotopni kontrast, ki morebitne ekspanzivne procese (papilom, rak) prikaže kot polnitvene defekte. Odmerimo tudi globino spremembe.

Mamografija – video

Kaj če je mamografija pozitivna?

Kadar na mamogramu ugotovimo spremembo, za katero je mogoče, da predstavlja začetek rakavega procesa (zvezdica, skupek petih ali več mikrokalcinacij, kombinacija obojega, zgoščenost parenhima, asimetrija v primerjavi s kontralateralno dojko) in ki je klinično ne zaznavamo, označimo mesto kirurgu, da spremembo odstrani. Običajno uporabljamo igle, v katere je vstavljena tanka žica iz nerjavečega jekla, katere konica je ukrivljena v kaveljček. Iglo uvedemo pod rentgenom; ko jo izvlečemo, ostane v dojki žica. Tako označen predel kirurg odstrani in ga ponovno pošlje rentgenologu, da ga spet mamografira ter označi patomorfologu mesto, kjer naj odvzame biopsijski vzorec. Tako olajšamo delo patohistologu, saj sumljivo spremembo hitro in zanesljivo najde.