Zlom medenice
- Zlom medenice (fractura pelvis) povzroči neposredna sila, ki presega elastičnost medeničnega obroča. To so običajno visokoenergetske poškodbe in nastanejo najpogosteje pri prometnih nesrečah, padcih z višine ter zasutjih ali padcih težkih predmetov na spodnji del telesa.
- Pri starejših osebah lahko zlomi nastanejo že pri najmanjši poškodbi. Glavni vzrok je oslabelost skeleta zaradi osteoporoze.
- Zaradi močnih sil, ki delujejo ob zlomih medenice, je vedno prisotna velika verjetnost nastanka pridruženih poškodb. Najpogostejše so poškodbe trebušnih organov in sečil, pa tudi medeničnih živcev in velikih žil.
- Stabilni zlomi:
- zlom sprednjega dela medeničnega obroča
- zlom zadnjega dela medeničnega obroča
- Nestabilni zlomi:
- zlom sprednjega in zadnjega dela medeničnega obroča
- kombinacije raztrganin vezi in zlomov
- V klinični sliki najdemo
- kontuzijske značke po koži
- nestabilnost medenice
- znake akutnega abdomna, če je prisotna pridružena poškodba trebušnih organov
- pogosti so znaki hipovolemičnega šoka zaradi krvavitve pri zlomu ali zaradi krvavitve v trebušno votlino
- krvavo obarvan seč oziroma nezmožnost odvajanja vode sta znaka poškodbe sečil
- noga na zlomljeni strani medenice je lahko skrajšana
- Zaradi možnosti poškodbe žilnih in živčnih struktur je vedno treba oceniti žilno-živčni status.
- vsako premikanje nestabilno zlomljene medenice pomeni trganje krvnega strdka, ki morebiti še zapira številne prekinjene žile ob medenici, zato je med pregledom dovoljeno le 1x preizkusiti stabilnost medenice, poškodovanca pa med diagnostičnim postopkom ne smejo premikati.
- Diagnozo, razen klinično, postavimo z rentgenskim slikanjem medenice (v AP projekciji, pri sumu na poškodbo acetabularnega in sakroiliakalnega predela pa napravimo še polstranske projekcije, narejene pod kotom 45 stopinj). Pri sumu, da gre za poškodbo trebušnih organov, je nujno opraviti UZ-preiskavo trebuha. Če so rezultati preiskav nejasni, lahko obseg poškodbe natančno ocenimo s CT-preiskavo.
- Zdravljenje stabilnih zlomov brez pridruženih poškodb je konzervativno. Potrebni so mirovanje, analgetična terapija ter anikoagulantna terapija zaradi velike verjetnosti nastanka venskih tromboz.
- Nestabilne zlome je treba čim prej operacijsko stabilizirati in hkrati zdraviti pridružene poškodbe.
- Relativna indikacija za operacijo so vodoravni nestabilni zlomi
- Absolutna indikacija za operacijo so zlomi z vodoravno in navpično nestabilnostjo in zlomi v predelu acetabuluma s premikom.
- Zlome acetabuluma (fractura acetabuli) obravnavamo v skupini zlomov medeničnih kosti posebej. Gre za zlom kolčne skledice zaradi delovanja neposredne sile, ki se prenaša čez glavico stegnenice. Pogost mehanizem poškodbe je padec iz višine ali prometna poškodba.
- Klinično najdemo bolečino, zavrto gibljivost in pogosto tudi deformacijo, če je hkrati prisoten izpah. Za natančno diagnostiko je potrebna rentgenska in CT-diagnostika.
- Nedislocirane in zelo malo premaknjene zlome zdravimo konzervativno z mirovanjem, analgetično terapijo ter razbremenilno hojo do zacelitve. Manjše premike lahko naravnamo s pomočjo skeletnega vleka. Premaknjene zlome zdravimo operacijsko. Pogosti zaplet po poškodbi je popoškodbena artroza sklepa, ki lahko nastane kljub primerni operacijski terapiji.
- Takojšnji zapleti lahko ogrožajo življenje (hude krvavitve in poškodbe trebušnih organov):
- okvarjene velike žile in živci (a. iliaca, n. femoralis, n. ishiadicus) – pareza spodnjega uda
- raztrgana sečnica
- preprečimo jih lahko z začasno stabilizacijo zlomov
- Kasni zapleti
- nestabilnost v sakroiliakalnem sklepu in artroze v kolčnem sklepu
- nestabilnost simfoze in deformacije medeničnega obroča
- motnje pri hoji