• anevrizma:
  • vrečasta (sakularna) ali vretenasta (fuziformna) razširitev arterije z ohranjenimi plastmi žilne stene
  • najpogosteje nastane pri dilatacijski aterosklerozi in pri prirojeni manjvrednosti medije, drugi vzroki so: bakt. in glivične okužbe in danes redek tercialni sifilis

• psevdoanevrizma:
  • možna posledica tope ali otre poškodbe, ki prekine žilne plasti od zunaj ali od znjotraj
  • tudi, če npr. okužba povzroči, da kirurški šivi na žilnih anastomoza popuste in tako imenovani pulzirajoči hematom ovija le okolno tkivo
• največ anevrizem in ruptur nasataja v trebušnem delu aorte pod odcepom ledvičnih arterij. Vzrok:
  • mehanične obremenitve tega dela aorte, ki se prilega gibljivemu ledvenemu delu hrbtenice
  • v suhi teži medije je za polovico manj elastina in 2x več kolagena kot v prsnem delu aorte
• skoraj vse  anevrizme so aterosklerotične etiologije, ki prizadene tudi vaza vazorum (ta so v trebušnem delu aorte redkejša in ko se zamaše, dodatno prispevajo k degeneraciji medije)
• klinična slika in diagnoza:
  • lahko zatipamo in jih pri suhih bolnikih od strani celo vidimo
  • bolnika preiskujemo z D strani, ko leži s skrčenimi koleni, sproščeno na hrbtu
  • normalno aorto zatipljemo v sredi mezo- in epigastrija ali nekoliko bolj v L. Kadar pa zatipljemo pulzacije D od mediane linije, je verjetnost anevrizme večja
  • s palpacijo anevrizme težko ločujemo od retroperitonealnih TU ali podkvaste ledvice
  • UZ trebuha: odkrijemo največ anevrizem (večina bolnikov nima težav ali pa občutijo le utripanje, polnost in nelagodje v epigastriju)
  • prebavne motnje in ponavljajoče se bolečine opozarjajo na hitro večanje anevrizme, ki napenja peritonej in pritiska na hrbtenico ter nevralgično draži živčne korene
  • diagnozo potrdimo z: RTG trebuha, CT in angiografijo
• zdravljenje:
  • operiramo bolnike brez izraženih simptomov, s presekom večjim od 6 cm ter bolnike s ponavljajočimi bolečinami v trebuhu ali križu
  • bolniki z manjšimi anevrizmami brez izraženih simptomov, pri bolnikih, ki imajo druge hude bolezni: opercijo odložimo in z UZ skrbno spremljamo rast anevrizme
• ruptura:
  • najpogostejši in najnevarnejši zaplet
  • pomemben vzrok nenadne smrti
  • v bolnišnico dospe manj kot 50% bolnikov
  • 2 % M med 55. in 75. letom ima AAA in verjetno vsaka tretja poči
  • do rupture pride največkrat ko presek doseže 8 – 10 cm, predvsem pri bolnikih, ki imajo AH, pa počijo tudi manjše
  • večinoma poči v retroperitonej, ki zadrži takojšnjo krvavitev, hitra smrt pa sledi intraperitonealni rupturi
  • ruptura v ozko črevo: v 3. ali 4. četrtino dvanajstnika
  • ruptura v debelo črevo: pri njegovi divertikulozi. Tedaj sta navzoči hematemeza in melena
  • možni sta ruptura in krvavitev pod fascijo m. psoasa s kili podobno ingvinalno oteklino ter nevropatijo n. femoralisa
  • 4% vseh ruptur fistulira v veno kavo inf. ali še redkeje v levo v. renalis (zmanjša se sistemski AT, zveča se CVP, nastopi srčno popuščanje ali celo paradoksna pljučna embolija. Pojavijo se portalna hipertenzija, edemi sp. udov, razširjene trebušne vene, oligurija in hematurija. Tipamo trebušno brnenje in slišimo neprekinjen šum)
  • značilni trias simptomov, ki neposredno ogroža bolnikovo življenje:
    • anamnestično znana, z UZ ugotovljena ali klinično znana anevrizma
    • bolečina in sinkopa
    • hipotenzija ali hipvolemični šok

Bolnika s temi simptomi nemudoma operiramo

• bolnik operiran v hipovolemičnem šoku: smrtnost 50 %, hemodinamsko stabilen bolnik: tveganje mnogo manjše: < 20 %