Urologija

Rak prostate

  • bolezen starejše dobe, najpogosteje se javlja v 7. in 8. desetletju življenja. Pojavi pa se lahko tudi dosti prej, npr. že v 5. desetletju
  • čim mlajši je bolnik, tem malignejša je oblika karcinoma prostate
  • velika večina adenomov prostate so adenokarcinomi
  • glede na stopnjo diferenciacije ločimo:
    • dobro
    • srednje
    • slabo
    • nediferencirane karcinome prostate
  • najbolj znani dejavniki tveganja:
    • visoka starost
    • številni spolni partnerji in spolne bolezni
    • karcinom materničnega vratu pri spolni partnerki
    • nekateri dejavniki okolja (v nekaterih področjih se pojavlja pogosteje)
  • klinična razdelitev:
    • klinični karcinom: kaže se z jasnimi kliničnimi simptomi in ga zdravnik najpogosteje diagnosticira z rektalnim pregledom
    • incidentni karcinom: odkrije patolog naključno pri pregledu bioptičnega materiala prostate, kjer zdravnik ni sumil, da gre za karcinom
    • latentni karcinom: karcinom prostate, ki je bil v bolnikovem življenju popolnoma brez izraženih simptomov in ga naključno odkrijemo pri obdukciji
    • okultni karcinom: se najprej pokaže z znaki in simptomi zasevkov, primarni tumor pa je brez simptomov
  • patogeneza:
    • karcinom prostate limfogeno zaseva v regionalne in oddaljene bezgavke, hematogeno pa v kostni sistem (medenico, hrbtenico, stegnenico, rebra), pljuča, jetra in ledvice
    • hitrost rasti raka je različna pri posameznikih in je odvisna od njegovega malignega potenciala (ta ni vedno v sorazmerju s klinično sliko)
    • ločimo 4 stadije bolezni:
I. ali stadij AMikrokarcinom, tumor je omejen na prostato in je netipen, to je naključna histološka ugotovitev pri prostatektomiji ali transuretralni resekciji prostate
II. ali stadij BTumor je omejen na prostato in tipen pri rektalni preiskavi, lahko sega do kapsule prostate, vendar je ne prebije
III. ali stadij CKarcinom je prebil kapsulo prostate in vrašča v okolico (semenske mešičke, sečnico, sečni mehur, danko in medenico), proces je še vedno lokaliziran, ni oddaljenih zasevkov, ozvid testa na kislo fosfatazo je negativen
IV. ali stadij DPoleg tumoroznih sprememb na prostati obstajajo bližnji ali oddaljeni  zasevki v limfnih žlezah, kosteh, pljučih, jetrih ali ledvicah, izvid testa na kislo fosfatazo je pozitiven
  • klinična slika:
    • bolezen dolgo časa napreduje tiho, brez simptomov. Težave se pojavijo šele pri napredovali bolezni
    • bolniki imajo lahko:
      • disurične težave, ko morajo pogosto urinirati podnevi in ponoči, včasih jih pri uriniranju tudi peče, curek seča je slabši
      • popolno zaporo v izločanju seča pri napredovalen karcinomu prostate
      • kri v spermi (hematospermijo) in boleče nočne erekcije
      • bolečine v predelu zadnjika (nastanejo zaradi lokalne invazije tumorja in so lokalizirane v prostati, mehurju in sečnici)
      • hematurijo
      • bolečine v križu
      • patološke zlome zaradi kostnih zasevkov raka prostate
  • diagnostika:
    • rektalni pregled in otip, igelna biopsija ter UZ preiskavi prostate skozi danko
    • vse ostale preiskave so potrebne samo, da ugotovimo razširjenost bolezni (pregledna slika sečil, urografija, cistoskopija, rtg slikanje medenice, lumbalne hrbtenice in zd. dela stegnenice, scintigrafija s stroncijem 87, CT, limfografija, lab. preiskave
    • palpacija prostate med rektalno preiskavo – najpomembnejša diagnostična metoda, ki v 75% daje zanesljive rezultate
    • za karcinom prostate je značilna trda, tumorozna infiltracija
    • v začetnem stadiju bolezni tipamo vozličasto zatrditev v normalnem tkivu prostate, v napredovalih stadijih pa je cela prostata trda kot les, grčasta z infiltritanimi semenskimi mešički
    • druga najpomembnejša metoda pri diagnostiki karcinoma prostate je biosija prostate za histo-, citološko preiskao. Najvelkrat naredimo punkcijsko biopsijo preko danke
    • UZ preiskava prostate: lahko ugotovimo karcinom prostate v zgodnji fazi, ko je operacija še možna
    • lab. preiskave: določitev serumske kisle fosfataze in prostatičnega specifičnega antigena (PSA)
  • zdravljenje:
    • dva tumorja istega stadija sta lahko različnega malignega potencialain se eden obnaša napadalno, drugi pa je v stanju mirovanja več mesecev ali let
    • pri načrtovanju zdravljenja je odločilna histološka oz. citolopka preiskava
    • dobro diferenecirani tumorji se odzivajo na hormonsko zdravljenje v 70% (pričakovano preživetje 15-20 let), slabo diferencirano in nediferencirani pa samo v 19% (pričakovano preživetje 2-3 leta
    • na drugi strani pa se dobro diferencirani tumorji slabo odzivajo na obsevanje, medtem ko so slabo diferencirani in nediferencirani zelo radiosenzibilni
    • poleg histološke diagnoze in stadija bolezni je pri načrtovanju zdravljenja karcinoma prostate potrebno upoštevati še:
      • starost bolnika
      • njegovo splošno zdravstveno stanje in pričakovana leta življenja
      • njegove želje glede zdravljenja
    • čim mlajši je bolnik in čim večji je maligni potencial tumorja, tem hitreje in tem bolj energično moramo začeti z zdravljenjem
    • na drugi strani pri zelo starih bolnikih z dobro diferenciranim tumorjem v stadiju A in B brez večjih subjektivnih težav ni potrebno nobeno zdravljenje, pač pa samo kontrole.
    • v prvem in drugem stadiju bolezni:
      • svetujemo radikalno odstranitev prostate (prostatektomijo) ali pa popolno obsevanje prostate
      • pri radikalni prostatektomiji odstranimo celotno prostato s semenskimi mešički in tkivom ob prostati
      • vrat mehurja anastomoziramo neposredno s sečnico
      • dostop do prostate je preko presredka (perineralen) ali retropubičen
      • glavna zapleta: uhajanje seča in impotenca
    • v tretjem stadiju:
      • bolnike zdravimo predvsem z hormoni (živijo 2x dalj od začetka bolezni, kot oni, ki niso deležni nobenega zdravljenja
      • hormonsko zdravljenje temelji na dejstvu, da normalen epitelij prostate atrofira, če se zmanjša učinek androgenega hormona na prostato
      • 95% androgenov v plazmi predstavlja testosteron, ki nastaja v Leydigovih celicah testisa. V prostati se pod vplivom encimov spremeni v dihidrotestosteron, ki je 5x močnejši od testosterona. Izločanje testosterona je pod vplivom gonadotreopnega hormona iz hipofize. V plazmi sta testosteron in dihidrotestosteron vezana na globuline. Celični učink imajo samo nevezani androgeni v plazmi
      • po ESTROGENSKEM zdravljenju poraste konc. vezanega testosterona, zmanjša pa se količina nevezanega
      • isti učinek kot s peroralnim dajanjem hormonov dosežemo s kastracijo – obojestranska subkapsulna orhidektomija zmanjša konc. androgenov v plazmi za 90%
      • enak ali še boljši učinek kot estrogeni dajejo inhibitorji androgenega delovanja na tkivo prostate – antiandrogeni. Dandanes so osnovna metoda zdravljenja napredovalega karcinoma prostate
      • prav tako uporabljamo agoniste LH – RH (hormona, ki spodbujata sproščanje luteinizirajočega hormona), ki delujejo neposredno na testise, zato zdravljenja s temi preparati klinična kastracija. Kombinacija agonistov LH – RH in antiandrogenov povzroči popolno androgeno blokado, ki je zaželena pri napredovalen karcinomu prostate
      • če imajo bolniki v tem stadiju motnje odvajanja seča, jim poleg hormonskega zdravljenja napravimo tudi transuretralno resekcijo prostate
    • v četrtem stadiju:
      • obojestranska subkapsularna orhidektomija
      • antiandrogeni
      • obsevanje
      • transuretralna resekcija pri zapori seča
      • klinična kastracija s kombinacijo agonistov LH – RH in antiandrogenov
      • pri bolečih kostnih zasevkih: lokalno obsevanje in kemoterapija