BLODNJAVA MOTNJA (paranoja)

Je dokaj redka duševna bolezen (prevalenca v splošni populaciji je 0.03%), začne se običajno v srednjem ali kasnejšem odraslem obdobju, potek pa je ponavadi kroničen. Na splošno je pri blodnjavi motnji bolj prizadeto socialno delovanje in partnerski odnos, kot pa intelektualno in poklicno delovanje.

Zanjo je značilna ena ali več nebizarnih (neshizofrenih – lahko so nekako verjetne in izhajajo iz življenjskih situacij (zastrupitve, infekcije …) blodenj, ki trajajo vsaj en mesec. Lahko se pojavijo halucinacije (vidne in slušne niso nikoli v ospredju klinične slike, v ospredju klinične slike pa so lahko taktilne ali olfaktorne halucinacije, če se nanašajo na osnovno blodnjavo tematiko). Pri blodnjavi motnji nikoli ne srečamo motenj mišljenja, čustvovanja in  hotenja.

Poznamo več podtipov blodnjavih motenj:

• erotični tip – bolnik je prepričan, da ena ali več oseb (ponavadi z višjim socialnim statusom), do njega goji ljubezenska čustva. S to osebo poizkuša na vse načine priti v kontakt.
• grandiozni tip – veličinske blodnje o velikem talentu, sposobnostih, izumiteljstvu …
• ljubosumni tip – bolnik trdi, da mu je partner nezvest, pri čemer šteje kot dokaz nezvestobe vsako, še tako nepomembno podrobnost. Ta blodnja je lahko izvor agresivnega vedenja.
• preganjalni tip- najpogostejša oblika. bolnik razvije blodnjavi sistem, ki govori v prid temu, da je preganjan, zasledovan, mu strežejo po življenju … O tem prepričuje številne ljudi, »zastrupljeno« hrano pošilja v številne laboratorije … Prav tako je ta blodnja lahko osnova za agresivna dejanja.
• somatski tip – blodnja, ki je povezana z bolnikovim telesom in telesnimi funkcijami (bolnik je prepričan, da okoli sebe širi neprijeten vonj , da je njegovo telo grdo (na podlagi te blodnje, se lahko razvijejo taktilne in olfaktorne halucinacije)).

diferencialna diagnoza – organska psihotična stanja (začetki demence, amfetaminske psihoze …), shizofrenija (paranoidni tip), somatoformne motnje…

zdravljenje – Zdravimo z antipsihotiki, vendar večjega uspeha ni za pričakovati, saj imamo opravka z nekritičnim bolnikom, ki ga je težko privabiti h kakršnemkoli zdravljenju in kot po pravilu opušča predpisano terapijo.